Program

PREDAVANJI

Etika v psihoterapiji

Tema etičnosti strokovnega delovanja ima v psihoterapiji pomembno mesto. Ožje gledano je neposredno naslovljena in do neke mere instrumentalizirana v etičnih kodeksih posameznih psihoterapevtskih šol in njihovih krovnih strokovnih združenj. Obstoj etičnih kodeksov še ne zagotavlja etične psihoterapevtske prakse, prav tako je v celoti ne zagotavljajo predvidene sankcije za kršitve, četudi so pomembno pomagalo (mimogrede, normativna neurejenost pshoterapevtskega področja v Sloveniji dodatno oteži situacijo, a to za obravnavano tematiko ni ključno). Postavlja se vprašanje, kaj še lahko pripomore k spodbujanju etičnega delovanja v psihoterapiji. Širše gledano je tematika etike v psihoterapiji kot stroki in vedi precej obsežna in je etični kodeksi v celoti ne morejo zajeti. Neposredno je povezana z družbenimi in okoljskimi dogajanji, ki na prvi pogled nimajo prostora v terapevtski sobi, razen ko so predmet pogovora in v tem smislu v funkciji terapevtskega procesa. Pa vendar so ta dogajanja pomembna za samo razumevanje pozicije psihoterapije kot vede in stroke in njenega dosega etičnosti delovanja.

Jezik, govor in pogovor v psihoterapiji

Tesno prepleteni, pa tudi različni pojmi, kot so jezik, govor in pogovor, imajo od psihoanalize dalje zelo pomembno vlogo, v ti. postmodernih pristopih pa pomenijo konceptualno, metodično, spretnostno, etično in raziskovalno središče psihoterapije. Ljudje smo socialna, odnosna, zgodbe pripovedujoča, dialoška bitja. V nas in med nami potekajo konverzacije, ponotranjamo družbene diskurze aktualnih kapitalskih, znanstvenih in strokovnih elit in se bolj ali manj uspešno socializiramo v vzdrževalce, tu in tam pa tudi preizpraševalce ali celo razbijalce, obstoječe – normativne – konstrukcije resničnosti. Moč poimenovati, kaj je kaj v kontekstu, v katerem se odvija komunikacija, se izraža v hierarhiji položajev njenih udeležencev. V psihoterapiji se postmoderna paradigma izraža v polifoniji glasov, oseb in likov, ki sodelujejo v dialogu; v večjezičju, se pravi soobstoju raznolikih jezikov, diskurzov z zanje specifičnimi družbeno in zgodovinsko obarvanimi pomeni. Kaže se v odprtosti dialoga med pomagajočimi, ki zavzemajo držo nevedočih, in klienti kot največjimi izvedenci za svoje izkušnje spoprijemanja s kompleksnimi izzivi oz. ovirami. Prepoznamo jo v soustvarjalnem pisanju nove zgodbe, s katero se psihoterapevtkini sopotniki v projektu sodelovanja izvijejo iz ne več učinkovitih navad delovanja in razvijajo nove, s katerimi uspešneje odgovorijo na zahteve svojega življenjskega okolja. V postmoderni psihoterapiji se pomagajoči odrečejo predpostavki objektivnosti in univerzalnosti jezika psiholoških, družbenih in drugih teorij. Učijo se jezika svojih klientov in v dialogu z njimi razvijajo želene spremembe. Psihoterapija se preobrazi v posvetovanje partnerjev, ki združijo svoje vire moči v projektu sodelovanja v terapevtskem delovnem odnosu.

PRISTOPI

LOGOTERAPIJA

Predstavitev pristopa

Dunajski  psihiater Viktor E. Frankl (1905–1997) je med preživljanjem grozot nacističnih koncentracijskih taborišč II. svetovne vojne razvil edinstven pristop k psihoterapiji, poznan pod imenom logoterapija oz. tretja dunajska šola. Bistvo njegove teorije je prepričanje, da je človekova prvenstvena motivacijska sila njegovo iskanje smisla. Beseda logoterapija prihaja iz grške besede, Logos pomeni smisel. = volja do smisla.

Logoterapija temelji na treh osnovnih načelih:

•             človek je večdimenzionalno bitje, svobodno bitje, sposoben, da izbira in se odgovorno odloča, svobodna volja in izbira; 
•             osnovno človekovo prizadevanje je volja do smisla;
•             človek išče smisel življenja ves čas in njegovega izpolnjevanja se lahko svobodno loti v vsakem trenutku.

Ne glede na življenjsko obdobje, v katerem se nahajamo in ki sama po sebi terja določene odgovore, se nam sredi vsakdanjosti dogajajo situacije, zaradi katerih je potrebno ponovno osmisliti naše izbire in odločitve (npr. dogodki nepričakovanega trpljenja, bolezni, izgube, smrt bližnjih, razpad odnosov itd.). V življenju posameznika se smisel življenja konkretno izraža v idealih in vrednotah, ki jih človek živi.

Za boljše razumevanje Franklovega pojmovanja smisla si oglejmo nekatere njegove predpostavke v zvezi s smislom:

•             ne gre za to, kaj lahko pričakujemo od življenja, marveč za to, kaj življenje pričakuje od nas;
•             smisla ni mogoče izbrati, temveč ga je potrebno odkriti;
•             iskanje smisla je svobodno, temveč hkrati odgovorno početje;
•             smisel se razlikuje od človeka do človeka in od trenutka do trenutka;
•             smisel je subjektiven, relativen in transsubjektiven.

Ta človekova “volja do smisla” (Frankl) je torej izvorno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku, ki se izraža kot želja, da bi svoje življenje imeli za smiselno. Vsakdo ima v življenju neko poslanstvo, da opravi konkretno nalogo, ki zahteva uresničitev. V tej nalogi je človek nenadomestljiv in tudi njegovo življenje se ne more ponoviti. Tako je naloga vsakogar edinstvena in enako njegova posebna priložnost, da jo udejanji. Vsaka krizna situacija je priložnost, da svoje življenje postaviš na novo, znova odkriješ prioritete in lastne vrednote.

V skladu z logoterapijo je smisel mogoče odkriti na tri različne načine:

•             z ustvarjalnim delom ali delovanjem
•             s tem, da nekaj izkusimo ali se z nekom srečamo-izkušnje
•             z lastnim odnosom, ki ga vzpostavimo do trpljenja, ki je neizogibno. Življenjska drža

Človek je presežno bitje, sestavljeno iz telesne, duševne in duhovne dimenzije. Človek je tisti, ki ustvarja smisel trenutka in ki lahko tudi v nesmiselnih situacijah odkrije smisel. Človek naj ne bi iskal abstraktnega smisla v življenju. Vsak v svojem življenju dobi klic ali poslanstvo, da izpelje konkretno nalogo, ki mora biti dokončana. Pri tem ga nihče ne more nadomestiti, prav tako njegovega življenja ni mogoče ponoviti.  Vsakdo izmed nas torej v smislu lastne specifične naloge dobi enkratno priložnost, da to nalogo izpolni. Človek naj ne bi spraševal, kaj je smisel življenja, temveč je zanj nujno, da spozna, kako je on tisti, ki ga sprašujejo.

Če človek ne najde smisla, se znajde v, kot to poimenuje Frankl, bivanjski praznoti (esistencialni vakuum), v situaciji, v kateri je vse brez-smisla; v situaciji torej, v kateri posameznik – kljub vsem zunanjim dobrinam, objektivnim možnostim in osebnim sposobnostim in talentom – ne najde smisla za naslednji korak. Če bivanjska praznota (odsotnost smisla) traja dlje časa, lahko vodi v različne oblike deviantnega, destruktivnega in samodestruktivnega vedenja (dolgčas, noogene depresij, zasvojenost, kriminal, samomor itd.)

Kaj je logoterapevtski pogovor in katere tehnike logoterapevt uporablja?

Logoterapevtski pogovor, pomeni terapevtski pogovor z logoterapevtom, pomaga klientu pri razmisleku o lastnem življenju, o poslanstvu, nalogi, ki mu je zaupana, o že odkritem smislu ter o novih priložnostih, ki jih življenje ponuja. Tudi v trenutkih največjih stisk, zlomov, napak, občutkov krivde, sramu, razočaranja, nesmisla, človeku niso zaprte vse poti: v vsaki situaciji lahko človek svobodno izbira in se odloči za nekaj ali za nekoga, za naslednji korak. Preteklost, vse, kar se je zgodilo, dobro in slabo, je za nami (Frankl uporablja izraz, da je preteklost “v usodnem”); na pretekle, že izvršene dogodke, pa naj so bili dobri ali slabi, nimamo nobenega vpliva več. V vsakem sedanjem trenutku pa ima človek priložnost nove izbire. Človeška izkušnja nam govori, da lahko zlasti v trenutkih najhujših kriz na novo premislimo in začrtamo svoje življenje. Šele ko se dotaknemo tal prepada, se lahko odrinemo nazaj k robu, ali, kot slikovito zapiše Frankl:  Iz ruševin se vidijo zvezde.

Svoboden- usoden prostor
Nasprotna namera ali namerna nepozornost
Sprememba stališča
Sokratov dialog
Kljubovanje duha in humor  
Improvizacija in souporaba metod iz drugih pristopov ( vizualizacija, zgodbe, kreativne metode)

V čem se logoterapija razlikuje od ostalih metod? Faze psihoterapevtskega procesa, zakaj je proces dolgotrajen?

1.            spoznati klienta, biti dober opazovalec, videti in slišati izza besed, mimika, ton glasu, empatija, ugotoviti v kateri dimenziji človeka je težava ( duhovno, mentalno, fizično..)
2.            pridobiti vpogled in vedeti kaj je simptomatika
3.            odprava simptomov
4.            iz klienta potegniti potencial, talente, darove , smiselne naloge
5.            logoterapevt spremlja klientove talente, kje, zakaj in kako jih uporablja, podpora (Primer glasbilo – kitara)

Pomembno v psihoterapevtskem procesu procesu s klientom :
Etika – morala – empatija – razumevanje – sodelovanje- zaupnost- dobra in redna supervizija terapevta- življenjska drža terapevta.

Edukacija in možnost študija v Sloveniji

Logotepija
Zavod žički tabor ( Barbara Pahljina)

Predstavnica pristopa

GEŠTALT TERAPIJA

Predstavitev pristopa

Geštalt terapija je izkustvena, eksperimentalna in eksistencialna in poljubno število intervencij, ki izhajajo iz teh treh načel, je v skladu z njeno teorijo. Zavedanje, tj. zavest z ustreznimi čustvi, kot tudi zavestno izvajanje dejanj, ki so bila prej nepredstavljiva, zagotavljajo vrsto zdravilne moči, ki presega zgolj kognitivno razumevanje. Terapevtski eksperiment zato v geštalt terapiji igra pomembno vlogo. Intervencije so osredotočene na izboljšanje sposobnosti pacienta za vzpostavitev stika in umik iz njega. Tehnike, ki jih uporablja terapevt, se razlikujejo glede na njegovo ali njeno osebnost, pa tudi glede na pacientovo osebnost in njegov cilj.

Pri geštalt terapiji je poudarek na procesu stika in umika osebe s svojim človeškim in ekološkim okoljem ter na zavedanju tega procesa. Geštalt terapija predpostavlja, da psihološke motnje izvirajo iz nekoč ustvarjalnih prilagoditev na težke razmere v preteklosti, ki pa so v nadaljevanju postale fiksni vzorci, ki ovirajo ustvarjalno prilagajanje v novih razmerah. Odnos psihoterapevt-klient je namenjen odkrivanju in predelovanju motenj v človekovem zavedanju in delovanju ter  vključevanju novih izkušenj v tukaj in zdaj. Terapevtski odnos je dialoški proces. Klient lastne moteče izkušnje (npr. blokade, fiksacije, slepe pege in odcepljene osebnostne vidike) ozavesti s pomočjo terapevtovih neposrednih odzivov. To je obojestransko prizadevanje in tako terapevt kot pacient sta vključena v čustveno resonanco, refleksijo in procesno delo. Pri tem sta osredotočena na sedanjost. Načelo gestalt terapije tukaj in zdaj poudarja fenomenološko naravnanost  psihoterapevtskih intervencij.

Možnost edukacije iz geštalt terapije

Izobraževanje iz geštalt terapije izvajata GITA Inštitut za geštaltsko terapijo Ljubljana in INŠTITUT ZA DRUŽINSKO TERAPIJO, Ljubljana, akreditirana s strani Evropske zveze za gestalt terapijo (EAGT) in Evropske zveze za psihoterapijo (EAP). Uspešno opravljen zaključni izpit pomeni pridobitev evropskega certifikata za geštalt psihoterapijo in pridobitev evropske diplome za psihoterapijo.
Poleg obeh inštitutov deluje študij geštalt psihoterapije tudi v okviru SFU.

Več informacij na:
www.gita.si/dejavnosti/psihoterapevtsko-izobrazevanje/
www.kempler.si
www.sfu-ljubljana.si/sl/sfu-ljubljana/specialisticni-studij-psihoterapije

Predstavnik pristopa

TRANSAKCIJSKA ANALIZA

Predstavitev pristopa

Transakcijska analiza (TA) je izpeljanka psihoanalize. Svoj razcvet je doživljala pod vplivom humanističnih gibanj v ZDA v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Transakcijska analiza kot teorija osebnosti in komunikacije se je iz okvirjev psihoterapije razširila na druga področja človekove dejavnosti. Tako se njeni temeljni koncepti in tehnike uporabljajo tudi v svetovanju, vzgoji in izobraževanju ter v organizacijski psihologiji.

Teorija transakcijske analize pojasnjuje razvoj in strukturo osebnosti. Raziskuje vzgojne vplive iz otroštva na človekove sedanje vzorce doživljanja in vedenja, ki so pogosto pomembni dejavniki v razvoju in/ali vzdrževanju čustvenih in vedenjskih težav.

Eden najpomembnejših konceptov transakcijske analize je model ego stanj. Ego stanja si lahko predstavljamo kot dele naše osebnosti. V enem delu naše osebnosti so shranjene vsebine, ki smo jih v preteklosti prevzeli od drugih pomembnih ljudi, na primer od staršev, vrstnikov, učiteljev in drugih. Ta del osebnosti se imenuje Starš. Kadar smo v egu stanju Starša se vedemo kot neka oseba iz naše preteklosti, katere pravila, stališča, čustvene in vedenjske vzorce smo ponotranjili. Kadar delujemo iz ego stanja Otroka podoživjamo pretekle izkušnje ali se vedemo na način, kot smo ga razvili nekoč v otroštvu. Kadar delujemo iz ego stanja Odraslega, so naše mišljenje, čustvovanje in vedenje prilagojeni sedanjosti, brez vplivov preteklih doživetij. V našem osebnostnem funkcioniranju se ego stanji Otroka in Starša aktivirata v situacijah, ki nas spominjajo na določene pretekle dogodke, odnose ali okoliščine.

V vsakdanjem življenju se pogosto odzovemo iz različnih ego stanj in navadno se tega niti ne zavedamo. To je lahko dokaj moteče v medosebnih interakcijah, ko se v odnosu do partnerja, sodelavca ali avtoritete odzovemo iz ego stanja Otroka ali Starša. Po teoriji transakcijske analize so prilagojene reakcije tiste, ki izhajajo iz ego stanja Odraslega in niso obremenjene z doživljanji iz preteklosti.

Z razvojem koncepta ego stanj se je v transakcijski analizi oblikovala tudi teorija komunikacije. Ljudje v medosebnih odnosih delujemo iz enega od ego stanj, tako da lahko s sogovornikom izmenjavamo sporočila na ravni Odrasli – Odrasli, Starš – Otrok, Otrok – Otrok … (in vse druge mogoče kombinacije). Osnovna enota komunikacije je transakcija, ki je sestavljena iz sporočila ene osebe drugi, odgovora druge osebe prvi in odgovora prve osebe na odgovor druge osebe.

Analiza transakcij je namenjena spreminjanju medosebne komunikacije, predvsem pa reševanju nesporazumov, ki nastanejo na podlagi prikritih (psiholoških) sporočil v odnosu med dvema ali več osebami. Posameznikovo sporočilo na besednem (socialnem) nivoju, na primer Kam si dala mojo sivo srajco?, lahko v podtonu vsebuje prikrito psihološko sporočilo v smislu Že spet si zamešala moje stvari. V omenjenem primeru se bo žena odzvala na prikrito sporočilo – kritiko, ki jo je razbrala iz moževe nebesedne komunikacije (na primer, očitajoč pogled ali oster ton glasu), čeprav je bilo sporočilo zgolj na besednem nivoju izraženo v pomenu iskanja informacije. Medosebna komunikacija je torej večinoma določena s posredovanjem prikritih sporočil, na katera se v komunikaciji odzivamo. Pomembna značilnost analize transakcij je ugotavljanje, iz katerega ego stanja se v komunikaciji odzivamo. Običajno na sporočilo iz ego stanja Starša druge osebe avtomatično reagiramo iz ego stanja Otroka. Tako se pogosto na kritiko, kot je Aha, spet ste zamudili, odzovemo z opravičevanjem ali kljubovanjem, ki so pogosto reakcije Otroka. Običajno pa se ne zavedamo, da lahko potek komunikacije spremenimo z zavestno reakcijo iz nekega drugega ego stanja. Razkrivanje prikritih sporočil,  možnost izbire in sprejemanje odgovornosti za lastne reakcije v medosebnih odnosih so pomembne veščine, ki jih uči transakcijska analiza.

Drugi pomembni koncepti, ki na tem mestu niso posebej opisani, so teorija življenjskega scenarija, teorija potrditev, psihološke igre, »izsiljevalska« čustva in številni drugi teoretični modeli, ki so zelo dobrodošli v procesu spreminjanja lastnega osebnostnega funkcioniranja in medosebnih odnosov.

Transakcijska analiza je uporaben teoretični okvir in hkrati veščina v spreminjanju osebnostnega funkcioniranja (npr. osebnostne motnje) in spodbujanju zadovoljujočih medosebnih odnosov. Njena aplikacija je široka, saj model strukture osebnosti in teorijo komunikacije (in druge koncepte) uporabljamo v individualni, skupinski in partnerski psihoterapiji, osebnem svetovanju, v kontekstu vzgoje in izobraževanja ter v organizacijski psihologiji.

Predstavitev TA izobraževanja

V Sloveniji ima izobraževanje iz transakcijske analize več kot 30 letno tradicijo. Izvajalci izobraževanja so certificirani TA učitelji in supervizorji, ki delujejo v okviru različnih izobraževalnih in psihoterapevtskih institucij.

V Centru za psihološko svetovanje Persona se štiriletno letno izobraževanje iz transakcijske analize razpisuje vsako drugo leto. Izobraževanje poteka skladno z izobraževalnimi standardi Evropske (https://eatanews.org ) in Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (https://www.itaaworld.org ).

Komu je izobraževanje namenjeno?

•             ljudem različnih poklicnih profilov, ki pri svojem delu izvajajo svetovanje, psihoterapijo, vodenje timov, vzgojo in izobraževanje (psihologi, pedagogi, socialni delavci, sociologi, učitelji, zdravniki, pravniki, menedžerji in drugi),
•             ljudem, ki si želijo pridobiti psihološko znanje in veščine za osebnostni razvoj in komunikacijo z ljudmi.

Vsebina izobraževanja vključuje spoznavanje vseh ključnih TA konceptov (Ego stanja, Življenjski scenarij, Teorija potrditev, Psihološke igre, Teorija čustev, Analiza transakcij, itd.) in učenje svetovalnih in psihoterapevtskih veščin (tehnike, strategije in principi dela z ljudmi). Program izobraževanja: Transakcijska analiza – program – Persona (psihologinja.si)

Izobraževanje poteka v obliki enodnevnih delavnic enkrat na mesec. Vsaka delavnica vključuje teorijo z vajami, delo na sebi in obravnavo primerov iz prakse. Prvi letnik obsega 12 delavnic, vsak naslednji letnik pa 10 delavnic. Ob predavanjih in vajah udeleženci opravijo seminarske naloge in študije primerov. Vsako študijsko leto se konča s pisno nalogo, ki je namenjena ponovitvi snovi opravljenega letnika.

Udeleženci izobraževanja se lahko odločijo le za opravljanje 1. stopnje študija (program 1. letnika) in s tem pridobijo diplomo TA 101.  Lahko pa se odločijo za celotno štiriletno izobraževanje, ki vodi k pridobitvi zaključne mednarodne diplome (Transakcijska analiza – diplome – Persona (psihologinja.si)

Informacije glede izobraževanja: info@psihologinja.si  ali 041 33 98 55

Predstavnica pristopa

PSIHOANALIZA

Predstavitev pristopa

Predstavljena bo psihoanaliza kot metoda zdravljenja s psihološkimi sredstvi, psihoanaliza kot splošna teorija človekovega doživljanja in ravnanja (nagoni, teorija libida, strukturni model psihičnega aparata, razvojna teorija in teorija nevroz), psihoanaliza kot metoda za raziskovanje psihičnih procesov v analitskem settingu (proste asociacije in razlaga sanj), ter psihoanaliza kot postopek za obravnavo osebnostnih motenj v analitskem settingu, s poudarki na analizi transferja, kontratransferja, odpora ter tehnik interpretacije).

Psihoanaliza je teorija človeškega uma, psihoterapevtska tehnika, instrument za raziskovanje in poklic; hkrati je zapleten intelektualni, medicinski in sociološki fenomen in nenazadnje – življenjska filozofija.

Predstavitev izobraževanja

Predstavljen bo vsebinski del specialističnega študija psihoanalize na SFU Dunaj – podružnica Ljubljana, ki poleg obvezne individualne ter skupinske učne osebne izkušnje, psihosocialne in psihiatrične prakse, vključuje poznavanje Freudovih temeljev psihoanalize ter elemente sodobne psihoanalize, ki se je od začetka le-te razvijala skozi psihoanalitično teorijo, znanost in prakso. Študenti specialističnega študija psihoanalize tako pričnejo z bralnimi seminarji kot uvodom v študij, v nadaljevanju temeljito spoznavajo osnovne psihoanalitične koncepte, osnove skupinske psihoanalize, teorije ego-psihologije, self-psihologije, objektnih odnosov, novi odnos med psihoanalitikom in pacientom ter pomembnejša Freudova dela (Metapsihološki spisi, 5 Analiz, Interpretacija sanj, Spisi o psihoanalitični tehniki, …), kasneje se podrobno posvetijo motnjam osebnosti in psihoanalitični psihodiagnostiki v povezavi s psihoanalitično teorijo in vsebinami. V zaključnem letniku po vseh zahtevanih opravljenih obveznostih na seminarjih predstavljajo svoje prve primere psihoanalitičnega psihoterapevtskega dela pod supervizijo, s katerim pričnejo v Ambulatni SFU Dunaj – podružnica Ljubljana, ter v zaključni specialistični nalogi podrobno predstavijo primer dela s pacientom, ki ga praktično ter teoretično-strokovno na zagovoru primera tudi utemeljijo.

Predstavnik pristopa

SISTEMSKA PSIHOTERAPIJA

Predstavitev pristopa

Sistemska družinska terapija je bila od petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ime za skupino družinsko terapevtskih pristopov, ki so jih ob metodoloških in teoretičnih razlikah povezovale temeljne ideje o družinah in tem, kako jim pomagati pri razvijanju želenih sprememb. Na podlagi skupnih – sistemskih – konceptov se je od osemdesetih let področje dela razširilo tudi na terapijo s posamezniki, pari, skupinami in sodelovanje s skupnostmi, kar je privedlo do razvoja novih konceptov in teorij. Tako se glede na spremenjene in dopolnjene sistemske teorije in prakse vedno bolj uveljavlja ime sistemska psihoterapija (SP). SP je pomembno pripomogla k razvoju psihoterapije. Razvila je nove modele terapevtske prakse in vplivala na novo držo terapevtov v odnosu do klientov. V zadnjih petindvajsetih letih se je sistemski pristop razširil po vsem svetu na številnih področjih psihosocialne pomoči in je postal del standarda. V zdravstvu je primeren tako za ambulantno kot tudi za stacionarno obravnavo celotne palete duševnih motenj. Med glavne značilnosti SP, ki so pripomogle k evoluciji psihoterapevtske prakse in psihosocialne pomoči, uvrščamo:

(1) vključevanje klientovih pomembnih bližnjih v terapevtsko sodelovanje,
(2) upoštevanje in vključevanje socialnega konteksta,
(3) usmerjenost k virom,
(4) odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji,
(5) premik poudarka od patogeneze k salutogenezi in salutodinamiki.

Sodobni pristopi sistemske psihoterapije, kakršno razvijamo v Slovenskem društvu za sistemsko psihoterapijo in na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, temeljijo na paradigmi socialnega konstrukcionizma. Poudarjajo dialoškost in narativnost, sodelovanje, soustvarjanje, izvedenstvo klientov, etiko udeleženosti, pomen terapevtove kritične samorefleksije in premišljene prakse, utemeljene na rednem zbiranju in uporabi povratnih informacij klientov. Umeščamo jih v okvir transdisciplinarnih znanosti o kompleksnih, nelinearnih dinamičnih sistemih in upoštevamo empirična raziskovalna dognanja o prispevku transteoretičnih – skupnih oz. kontekstualnih – dejavnikov k uspešnosti pomoči. Uporabljamo in razvijamo številne inovativne sestavine psihoterapevtske prakse, izobraževanja in raziskovanja, kot so analogne metode, reflektirajoči tim in supervizija v živo. 

Predstavitev možnosti izobraževanja

V Sloveniji so se v zadnjih treh desetletjih razvile štiri skupine strokovnjakov, ki se ukvarjajo z družinsko terapijo. Dve skupini sta eksplicitno sistemski, ti. »londonska« sistemska skupina in skupina za kibernetiko psihoterapije in sistemski pristop. Dve – skupina relacijskih družinskih terapevtov in izkustvenih geštalt družinskih terapevtov – pa v svoj pristop integrirata tudi sistemske koncepte in metode. Izobraževanje iz »londonskega« programa družinske dinamike in sistemske družinske psihoterapije organizira Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani v sodelovanju z Inštitutom za družinsko in sistemsko psihoterapijo (https://institut.dirona.si/izobrazevanje). V izobraževanje iz sistemske psihoterapije, ki se je razvilo iz nekdanje Mednarodne šole kibernetike psihoterapije, se lahko študentke vpišejo po opravljenem diferencialnem programu (diplomantke socialnega dela, socialne pedagogike, psihologije, biopsihologije, medicine in drugih sorodnih poklicev) ali enovitem programu Psihoterapevtske propedevtike (diplomantke drugih programov). Specialistične vsebine iz sistemske psihoterapije si lahko študentke izberejo tudi v okviru študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana (https://sfu-ljubljana.si/sl/sfu-ljubljana/sistemska-psihoterapija) v sodelovanju z Društvom za sistemsko psihoterapijo Slovenije (https://www.drustvo-dsps.si). Po drugem letniku fakultetnega študija na prvi stopnji se odločijo za smer sistemske psihoterapije, ki jo potem nadaljujejo in končajo na magistrski stopnji. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani organizira strokovni študij Družinske in zakonske terapije (https://www.teof.uni-lj.si/studij/studijski-programi/zakonska-in-druzinska-terapija ), Inštitut za družinsko terapijo v Ljubljani pa v sodelovanju s Kemplerjevim inštitutom iz Nizozemske nudi program Gestalt izkustvene družinske terapije (http://www.kempler.si ).

Predstavnica pristopa

REALITETNA TERAPIJA

Predstavitev pristopa

Realitetno terapijo, katere avtor je ameriški psihiater William Glasser, teoretično opredeljujemo kot evolucijsko-sistemski pristop ljudem s psihosocialnimi težavami in težavami v duševnem zdravju. (Leon Lojk 1937 – 2014)

V praktičnem smislu je realitetna terapija proces uporabe teorije izbire v svetovanju/psihoterapiji, s ciljem izboljšanja duševnega zdravja.

Realitetna terapija je pristop, s katerim se klient ob terapevtu uči ozaveščati, razumeti in spreminjati lastno vedenje skladno z idejo, da sam upravlja s svojim življenjem. Pristop terapevta sloni na razumevanju, da je človek svobodno in odgovorno bitje, ki je notranje motivirano in katerega vedenje je vedno namensko; avtor realitetne terapije ga je poimenoval teorija izbire.

Terapevt deli s klientom svoje razumevanje človeškega vedenja, s čimer omogoča klientu spremembo pogleda nase kot na žrtev neugodnih okoliščin v to, da je svobodno bitje, ki ne glede na okoliščine sam odloča o sebi. Razumevanje lastnega vedenja kot odgovora na tisto, kar se je dogajalo v preteklosti ali se trenutno dogaja okrog njega, klientu onemogoča, da bi razvil pripadnost z ljudmi, ki so mu pomembni; zato so njegovi odnosi pomanjkljivi ali je osamljen. Ob tem trpi in razvija različna simptomatska vedenja, s katerimi si dodatno škoduje.

Nov pogled nase, ki ga razvija v terapevtskem procesu, klientu omogoča boljše usklajevanje in povezanost s soljudmi in vzpostavitev notranjega ravnovesja na vseh področjih življenja. Terapevtova naloga je ponuditi mu drugačno razumevanje človeškega vedenja in s tem tudi možnost, da presodi svoje aktualno vedenje in se postavi v realne okvirje.

Cilj realitetne terapije je omogočiti klientu da svoja tradicionalna prepričanja zamenja s prepričanji teorije izbire ter preko tega izboljša odnose z bližnjimi in s tem tudi svoje mentalno zdravje. (William Glasser, 1925 – 2013)

Predstavitev možnosti izobraževanja

Izobraževanje iz realitetne terapije izvaja Evropski inštitut za realitetno terapijo (EIRT). ki je akreditiran inštitut Evropske zveze za realitetno terapijo (EART) in Evropske zveze za psihoterapijo (EAP). Poleg petletnega programa za pridobitev naziva psihoterapevt realitetne terapije izvaja štiriletni program za pridobitev naziva svetovalec realitetne terapije, dveletno izobraževanje iz teorije izbire namenjeno široki uporabi, dveletno izobraževanje namenjeno učiteljem oz. šolskim kolektivom (Glasserjeva kakovostna šola) in aplikativne programe za različne ciljne skupine.

Vse informacije na https://www.eirt.si/izobrazevanje in https://www.eirt.si/tecaji-in-delavnice

Predstavnica pristopa